1. Uvod

2. Politika v Sloveniji

3. Aktualna dogajanja v Sloveniji

3.1 Stavkovni val

3.2 »Tajkunizacija«

4. Demokracija v Sloveniji

5. Pogled na današnji svet

6. Zaključek

7. Spletni viri

]]> http://jessy123.wordpress.com/2008/06/01/kazalo/feed/ 0 jessy123 http://jessy123.wordpress.com/2008/05/31/1-uvod/ http://jessy123.wordpress.com/2008/05/31/1-uvod/#comments Sat, 31 May 2008 10:49:02 +0000 jessy123 http://jessy123.wordpress.com/?p=15 ]]> Sodobni svet je poln nasprotij, ki se še povečujejo. Prepad med bogatimi in revnimi v svetu se v pogojih naraščanja svetovnega prebivalstva in vedno večjih migracij še vedno povečuje. Postopoma zmanjkuje naravnih resursov in znanost že išče nadomestila v umetno ustvarjenih virih (kot na primer z jedrsko energijo iz fuzijskih reaktorjev). V svetu poteka bitka za življenjske in razvojne vire – vodo, neonesnaženo zemljo, hrano, energente. Slovenija na svojih 20.000 km2 z dvema milijonoma prebivalcev zaenkrat še lahko zadosti svojim sedanjim potrebam, morala pa bo odločati o razvoju in bodočih potrebah. Prav takšna naloga stoji pred vsemi državami tega sveta, razvitimi in nerazvitimi. Svet zaradi prehojene poti postaja globalen, medsebojno povezana celota, kjer dogajanje v enem delu zelo vpliva na dogajanja drugje. V sodobnih razmerah se je Slovenija modro odločila za samostojnost in hkrati za integriranost z razvitim delom sveta, v katerega sodi ob hkratnem razumevanju in pomoči tistemu, večinskemu delu sveta, ki ni imel naše sreče.

Slovenija se je na začetku devetdesetih let začela razvijati v smeri demokracije in tržnega gospodarstva. Vendar, vprašati se moramo, ali je Slovenija resnično demokratična in strpna država in če ni, kdo je tisti, ki zavira demokracijo v državi.

Trenutno se v Sloveniji bije boj za oblast, vsa javnost je uprta v to, saj se bližajo parlamentarne volitve. Mediji vsakodnevno poročajo o »tajkunih«, vse se vrti okrog koncentracije kapitala, stavk, tudi o Jošku Jorasu in njegovemu boju za »zemljo« je nemalo povedanega, idr.. Vso to poslušanje in branje o teh dogajanjih asociira na svetovno znana junaka iz romana Don Kihot.

Kaj se dogaja s politiko in z demokracijo v Sloveniji? Na to vprašanje bom poizkušala odgovoriti skozi raziskovalno nalogo, poiskala pa bom tudi nekaj primerov »donkihotovstva«.

Na Slovenskem ima pojem politike negativno konotacijo. Pojem politike se veže predvsem na boj za oblast, kjer cilj opravičuje sredstva. Ob odsotnosti samostojne državnosti se na Slovenskem ni razvil instrumentalni odnos do politike, temveč zgolj moralni. Liberalni pojem politike se ni udejanil, ker gre skupaj z delitvijo na državno in civilno družbo. Kocbek je govoril o “naši vaški, popolnoma nezanimivi politiki”. Slovenska politika je bila vedno močno korporativna, s tem da se je preoblačila v vprične hegemonske tvorbe: v Avstro-Ogrski in prvi Jugoslaviji je bila katoliška, v drugi Jugoslaviji socialistična, v samostojni Sloveniji pa pluralistična. V obdobju demokratizacije se je pojem politike zreduciral na delovanje strank: volitve, sprejemanje zakonov, vodenje posameznih politik, zanemarjena pa je njegova državniška dimenzija. [http://sl.wikipedia.org/wiki/Politika#_note_3]

Slovenska demokratična politična kultura se šele oblikuje, saj tista iz prejšnjega režima ni več uporabna. Stara pričakovanja glede politike ne ustrezajo realnosti, potrebna so nova. Če nam poraz LDS lahko kaj pove o novi politični kulturi, je to med drugim tudi spoznanje, da se v Sloveniji lahko oblast zgubi (tudi) zaradi očitkov o koruptivnosti in klientelizmu, četudi država in gospodarstvo delujeta sorazmerno solidno. Janševa vlada ponuja novo priložnost, da državljani političnemu razredu dajo novo lekcijo, lekcijo, ki bo sporočala, da popolno obvladovanje vseh družbenih podsistemov pač ni sprejemljivo, četudi morda ni nezakonito. Da je taka politika recept za volilni neuspeh. Da je morda za določeno obdobje koristna, zlasti za vsakokratne prisklednike in strankarske vojščake, a da nič ni zastonj, da ima vse svojo ceno, če ne danes, pa na naslednjih volitvah.

Politična kultura, torej tisti sklop nezapisanih pravil, zapovedi, pričakovanj in tabujev, je ključna komponenta uspešnosti neke družbe, ki pa ni dana z neba, niti je ne dobite z uveljavitvijo tistih nujnih demokratičnih institucij, kot so parlament, volitve, ločenost vej, ustava. Ustvari se skozi čas, z delovanjem, s politično prakso, s socializacijo političnega razreda in volivcev, ki pogosto spoznavajo, kaj je mogoče storiti, kaj se pričakuje, kaj pa je absolutni recept za volilni poraz in odvzem politične moči.

Slovenijo sta zajela stavkovni val in tako imenovana “tajkunizacija”.

In kaj je temeljna zahteva vseh stavkajočih? Ponavadi izboljšanje plač, nekoliko redkeje izboljšanje pogojev dela. Vsi stavkajoči so mnenja, da je njihovo delo vredno več, kot dejansko zaslužijo. Najbrž ne zato, ker je njihovo delo na sebi več vredno, kot pa zanj dobijo plačano, ampak predvsem zaradi nesorazmernosti, ki jo občutijo v primerjavi s plačami drugih primerljivih poklicev. Ne torej zato, ker dobijo malo, temveč zato, ker dobijo manj. Na delavskih demonstracijah smo lahko poslušali eno in isto argumentacijo: če je denarja dovolj za menedžerske prevzeme in za bajna izplačila, ga bo pa ja dovolj še za delavske plače. Vsakič znova, ko se govori o vrednosti določenega dela, se ne postavlja toliko vprašanje, koliko je to delo vredno, kaj obsega in zakaj ga potrebujemo, temveč koliko zanj zaslužijo v kateri drugi državi. In ko govorijo o povišanju, ponavadi mislijo na izravnavo. Plače javnega sektorja so še posebej občutljive za to. Povišaš eno in padejo vsi dogovori.

V Sloveniji je »tajkunizacijo« napovedal predsednik vlade Janez Janša, tudi on je očitno povzel to besedo po angleških kolonialistih. O tako imenovanih »tajkunih« so poročali vsi mediji.

Video:

Premier napovedal boj s tajkuni:

http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3110631&page=1&p_all_items=18

Borut Pahor o tajkunih in medijih:

Branko Grims na izredni seji o tajkunih:

V vsesplošni ekonomski blaginji, v nenehoma rastočem gospodarstvu je v tem čudežu vzhodne Evrope popolnoma normalno zahtevati več. Z vseh strani poslušamo zgodbe o gospodarskem uspehu, gospodarskem čudežu, napredku in razvoju, že skorajda dve desetletji nas pumpajo z zgodbo o uspehu.

Slovenija je v tem času dobila multinacionalke, takoimenovane tajkune in, kot se za zgodbo o uspehu spodobi, tudi listo najbogatejših Slovencev. Ob vsem tem branju se mi pojavi asociacija na Bistroumnega plemiča Don Kihota iz Manče, ki se je rodil pod fantazijskim peresom slovitega Miguela de Cervantesa Saavedre. Lahko bi rekla, da govorimo o nadčasnem junaku. Čeravno so od izida prvega sodobnega evropskega romana minila že dolga štiri stoletja, naivni bojevnik še naprej bije boj z mlini na veter, pa ne le v španski vasi, ampak se je »donkihotstvo« razmahnilo po vsej zemeljski obli. Satirični lik ostaja močno aktualen tudi v drvečem 21. stoletju, ko materialnost vse bolj izpodriva duhovnost, razum pa preganja čustva, vero, ideale, iluzije, zdravo norost.

Don Kihot je sicer izmišljen, literarni junak, toda po nekaterih svojih lastnosti, čeprav so plod njegove norosti – npr. Selpi, platonični, zvesti ljubezni do Dulsineje, neupogljivem idealizmu, neomajni veri v lastno resnico – je tako resničen, da nam pomeni enega tistih večnih, nespremenljivih značajev, kot je npr. Hamlet. Skupaj s Sančem predstavljata dva ekstremna človeška tipa: idealista in realista.

Don Kihot je ves zagledan v preteklost, v viteške ideale, tako da se v resničnem svetu sploh ne znajde. Karkoli stori, je neumnost in se zdi v takratnih razmerah noro, zato ker je pač zastarelo. Je norec, vendar take vrste, da vzbuja spoštovanje. V začetku je optimističen, poln idealizma, pa tudi komičen. V drugem delu postane bolj pasiven in zaradi tega vedno manj komičen. Njegove avanture so vedno bolj mučne, njegov lik postaja tragičen. Junak sveta iz knjig v stvarnosti ni našel. Izgubil je iluzije, sanjski svet se mu je podrl. Nesmiselne avanture norega viteza kmalu niso več smešne; postajajo mučne. Za norim delovanjem Don Kihota namreč slutimo smrtno resnobo. V vsebini romana Don Kihot najdem asociacijo na delovanje naše politke. V njej najdemo Don Kihota, ki mu do neke meje sledi Sančo Pansa s katerim se bojujeta z mlini na veter.

A zdi se, da je danes problem drugačen. Niso delavci tisti, ki jih primanjkuje, temveč je dela daleč premalo, da bi ga vsi opravljali. Delavcev ni več potrebno privabljati in mamiti. Zlahka jih dobimo. In če bodo ti zahtevali preveč, dobimo zlahka še cenejše in še cenejše, tudi take, ki bodo delali praktično zastonj. Gromozanske industrijske korporacije, ki so se rodile v ZDA in Evropi, danes obstajajo le še v Aziji. In tudi samo delo je postalo precej nevredna beseda, nekaj, kar povezujemo z Azijci in tretjim svetom, z migranti in reveži.

A ta problem je pravzaprav zgolj minimalen. Še večji problem je v tem, da danes vrednost sploh ne izhaja več iz dela. Če je za neko blago potrebno dvakrat več dela, kot za neko drugo blago, bi to blago moralo v povprečju tudi stati približno dvakrat več. Tako pravijo klasiki politične ekonomije, tako pravi zdrav razum. A danes ta enačba vseeno ne velja več. Večina bogastva, se zdi, ne prihaja iz dela temveč iz nekaterih drugih naslovov – trgovanja z delnicami in valutami, finančnih špekulacij, monopolnih ureditev in sumljivih državnih projektov. Liste najbogatejših so se izpraznile industrialcev, kot je bil Henry Ford. Delati za denar, se zdi, je danes nerentabilno. Zakaj bi delali za denar, ko pa lahko denar dela za nas. Pravzaprav so edini, ki lahko vrednost še vedno primerjajo z delom, ravno poklici javnega sektorja. Šolniki, zdravniki, sodniki – brez njih ne more funkcionirati nobena država in v tej stabilnosti zaposlitve se zato tudi zlahka lahko primerjajo eden z drugim.

A kaj ima vse to opraviti z demokracijo? Lahko bi rekli, da popolnoma nič in lahko bi ravno tako rekli, da popolnoma vse. In najbrž bi bila oba odgovora popolnoma pravilna. Demokracija lahko – kako demokratično – pomeni toliko različnih zadev, kolikor demokratičnih subjektov o njej govori. Ta eterični pojem se vdaja vsakomur in lahko pomeni praktično karkoli. Kot je to ubesedil George Orwell je kar se tiče besede demokracija, problem ne le v tem, da ne obstaja nobena splošna definicija, ampak tudi, da se vsak poskus definirati to besedo sooči z vsesplošnim odporom. A ravno to je lepota te besede brez pomena, besede, ki lahko pomeni dve popolnoma nasprotni zadevi in zato tudi lahko zavzema centralno pozicijo v naših političnih diskurzih. Zato ji tudi nihče ne nasprotuje, nihče ne more reči, da se ne zavzema za demokracijo, pa čeprav od časa do časa kdo uveljavlja mnenje, da jo je bržkone nekoliko preveč in bi jo bilo potrebno nekoliko uravnovesiti in sprostiti. Skorajda je neverjetno, da je bila ta beseda nekoč označevalec radikalcev, obtožba in žalitev obenem, popoln škandal. Podobno kot je to kasneje postala beseda »komunist«. Demokracija danes ni več nikakršen škandal.

Še ena definicija najbrž ne bo prepričala nikogar. A poskusimo lahko vseeno. Demokracija še vedno ni diktatura niča, ki bi ga vsakdo zapolnil glede na lastno mnenje ali interes. Kljub vsemu obstaja hegemon pomen. Kaj pomeni demokracija v Sloveniji? Kot prvo je demokracija predvsem nasprotje jugoslovanskemu komunizmu. Kot tolikokrat doslej se je demokracija tudi v Sloveniji definirala kot nasprotje orientalnemu despotizmu. Tako je bilo v stari Grčiji, tako je bilo v revolucionarni Franciji in tako je v samostojni Sloveniji. Kot prvo je demokracija nasprotje Orientu, temu večnemu domovanju despotov, diktatorjev in teroristov, in zato tudi zna imeti določene rasistične konotacije. Kot drugo pa pomeni svobodo pred vmešavanjem neke arbitrarne oblasti, despota ali Partije, in zato torej pomeni stranke, volitve in svobodni trg.

A če je demokracija poistovetena s svobodnim trgom, kako lahko pomeni kaj drugega kot institucionalizirano sebičnost in vsesplošno zavist. Ali lahko pomeni kaj drugega kot pa merjenje in premerjanje plačil, kaj drugega kot višina plače? Enakost, ki se je da natančno izmeriti. Danes je pravi demokratični subjekt stavkajoči uslužbenec, ki se zavzema za višjo plačo. Višjo glede na tisto, ki jo dobiva kdo drug. In kako bi lahko bilo drugače. Kot to pove Jacques Ranciere je v praksi posameznik-potrošnik poistoveten z likom uslužbenca, ki sebično brani svoje zastarele privilegije. Niso, kot je to povedal Bajuk, volitve maša demokracije (ali v sekularni, Türkovi različici, praznik demokracije), temveč so to stavke. In v prvi vrsti stavke sindikatov javnega sektorja. Najbolj učinkovite in najbolj pogoste stavke danes.

Če je demokracija poenotena s svobodnim trgom in zato za večino ljudi pomeni predvsem stabilno službo, spodobno plačo in normalne cene, je nekaj najbolj demokratičnega zavzemati se za te dobrine. A poglejte kdo se za te dobrine sploh še lahko bori. Ne več delavci v avtomobilskih tovarnah, ne več delavci v velikih industrijskih korporacijah in rudnikih – vse to so tradicionalna mesta stavk – temveč javni uslužbenci. Zdravniki, sodniki in učitelji, vsi nepogrešljivi za funkcioniranje katerekoli države in katerekoli ekonomije. Zato pa tudi so v privilegiranem položaju, ko si lahko izborijo boljše plače, pa naj se z njihovimi zahtevami strinjamo ali ne. Na nek način so ti sindikati zastarele organizacije. Organizacije, ki pripadajo bolj kot naši, Fordovi dobi. Delo, ki je nujno potrebno, delo, ki ga ni mogoče izvoziti in s katerim je potrebno delati kompromise. Delo, ki je skoncentrirano in ki se zato tudi lahko organizira v močne sindikate.

Sindikati v zasebnem sektorju ne morejo izvajati tolikšnih pritiskov. Velik del delavstva namreč ostaja izven njih. Ne sicer po njihovi krivdi, temveč zaradi sprememb v ekonomiji sami. Prekerne in fleksibilne delavce, te vedno številčnejše rezerviste sodobnega kapitalizma, je težko združiti in organizirati. Kot prvo niso več združeni pod eno streho tovarne, ampak so razpršeni vsepovsod. Tudi niso nujno potrebni, ampak so zlahka premestljivi z enega konca sveta na drugega. Obenem pa njihov delodajalec ne kandidira na volitvah in ne rabi delati nobenih kompromisov, pravzaprav sploh ne potrebuje te države. Eden od problemov, ki jih bo socialna Evropa morala razrešiti v prihodnosti je kako organizirati, kako združiti to razpršeno delovno silo – multitudo, če želite – in kako si izborila politično participacijo, torej zahtevala svoj delež zgodbe o uspehu, svoj del pogače za svoj želodec.

V Franciji se je odvila neka druga stavka, o kateri ni bilo veliko poročil v slovenskih medijih pa čeprav je del mnogih poskusov kako organizirati prekerno delavstvo. Gre za stavko sans-papiers v Parizu. Stavkajoči so večinoma zaposleni v trgovinah, restavracijah in barih, zahtevajo pa, da se njihov status uredi in njihovo bivanje v Franciji legalizira. Sans-papiers zapolnijo velik del pomanjkanja delovne sile v teh ne ravno privlačnih poklicev in so jih zato pri zahtevah podprli celo delodajalci. Škandalozne zahteve, ki so že izzvale klice, da naj država sans-papiers enostavno izžene. Tudi tu gre demokracija skozi želodec, a v tem primeru gre ob njej tudi marsikomu na kozlanje.

[http://drugidom.net/gre-demokracija-skozi-zelodec/]

Seveda politika današnjega dne ni eliminirala iz dnevnega reda nacionalnega interesa, vendar to ni več dominanten razlog za zunanjepolitične aktivnosti, ampak se je težišče razlogov za aktivnosti oziroma intervencije prevesilo na stran vrednot. Politika današnjega dne se tako rekoč ne sklicuje na racionalne interese, ki so seveda prisotni, ampak praktično v veliki meri na vrednote. Ne gre za vrednote v ožjem smislu, kot so dobro, želeno ali vredno. Tudi ne gre za vrednote v širšem smislu, kot so dobro, lepota, pravičnost, resnica, krepost in svetost. Gre za vrednote v najširšem smislu, kot so moralnost, religija, umetnost, znanost, ekonomija, politika, pravo in običaji (Krašovec, 2003, str. 95). Politika operira z vrednoto demokracije, vrednoto ne-terorizma in z vrednoto svobode. Vse te vrednote, ki imajo lahko mnogo izgledov, pa definira na sebi primeren način. Odločno zagovarjanje omenjenih vrednot na način, kot to vodilnim v svetu v tem trenutku ustreza, je nekatere napeljalo na morda nekoliko pretirano trditev, da gre za fundamentalizem vrednot (Tariq, 2002, str. 285). Zagotovo pa je globalno uveljavljanje teh vrednot, ki pa v od vodilnih sil razumljeni in zagovarjani obliki niso vsem okoljem lastne ter jih težko sprejemajo, povzročilo reakcijo. »Mnogi politiki, aktivisti in znanstveniki navajajo moralo in vrednote danes kot osnovo za legitimno uporabo sile ne da bi za to potrebovali legalnost. S tem je prišlo do nove strukture legalnosti: uporaba sile je legitimna, če je osnova zanjo moralna in pravična, toda nelegitimna, če je osnova nemoralna in nepravična« (Hardt, Negri, 2004, str. 27).

Doslej so tako rekoč vsi politologi in analitiki govorili o eni svetovni prestolnici (to je, kot smo dejali Washington) in o eni globalni velesili, to so ZDA. A prišlo je do, lahko bi rekli, presenečenja, do najbolj množičnega pogreba vseh časov, do pogreba svetega očeta Janeza Pavla II. Pokazalo se je, da je na svetu še ena, v določenem smislu ideološka prestolnica, z izjemno moralno močjo, to je Vatikan. Njena moč in njen vpliv se ne omejuje na državne meje. V sodobnem svetu moramo govoriti o dveh globalnih, izjemno močnih centrih. Vojaško političnem centru ZDA in ideološko moralnem Svetem sedežu. Oba globalna centra moči imata nekaj skupnih lastnosti. Oba imata jasno vizijo, kako utrjevati svoj vpliv. Oba imata dodobra opredeljeno in transparentno ideologijo oziroma vero v takšen svet, ki naj bi bil po njunih pogledih dober. Oba se zavedata svoje izjemne moči in ne vidita potrebe po kompromisih pri temeljnih načelih, pa čeprav se z njunimi pogledi mnogo prebivalcev zemeljske oble ne strinja.

Na globalnem nivoju opažamo, da se napetosti med civilizacijami krepijo. Ob tem ne smemo pozabiti na dejstvo, da se je glede interesov možno pogajati in pogoditi. Prav zato je nekdanji sistem suverenih državnih tvorb prispeval k sorazmernemu miru. Glede vrednot, ki jih še posebej spodbujajo religije in poudarjeni tradicionalizmi, pa se ni mogoče pogajati. “Mednarodna politika, ki je zasnovana na interesih ni nujno perfektna, toda ima to prednost, da lahko omejuje konflikte, o razlikah se je mogoče pogajati, možno je poiskati kompromise. Nasprotje temu pa je politika, ki je zasnovana na socialnih, ekonomskih in verskih vrednotah. Konfliktov ni mogoče omejevati, saj se o vrednotah ni mogoče pogajati in vrednote ene družbe morajo prevladati nad vrednotami druge.” (Gilpin, 1990, str. 137). Obstaja torej sorazmerno velika nevarnost konfliktov, ki temeljijo na vrednotah in jim je cilj uveljaviti svoje vrednote oziroma uničiti vrednote drugega. Ker so razlike v vojaški moči področij z različnimi vrednotami zelo velike, je po mnenju mnogih velika nevarnost asimetričnih vojn in terorističnih aktivnosti, pri čemer apriori ni mogoče nobenega teritorija oziroma nobene države izvzeti iz območja potencialne nevarnosti.

Pomembna značilnost današnjega sveta je pojav terorizma. Vendar velja opozoriti, da ta pojav ni nov. Večkrat v zgodovini je prišlo do njegove krepitve. Opozoriti velja, da so se s pojavom terorizma srečali že naši predniki koncem devetnajstega stoletja. Glede ravnanja tedanjih oblasti pa Pirjevec pravi: “Nezmožne, da bi spremenile ustaljene socialne in etnične razmere, so topoglavo vztrajale v njihovi obrambi, in teroriste razglašale za kriminalce, ki jih je treba preprosto izolirati in likvidirati. Posledice take kratkovidne politične strategije so bile strašne: prva svetovna vojna, oktobrska revolucija, povojni totalitarizmi, druga svetovna vojna. Ob spremljanju sodobnega političnega trenutka, tako podobnega – mutatis mutandis - tistemu pred dobrim stoletjem, se ne morem izogniti misli, da zaradi kratkovidnosti trenutnih gospodarjev sveta drsimo v podoben prepad.” (Pirjevec, 2005). Terorizma se lahko ubranimo s tremi smermi delovanja. Doma se je treba zavarovati proti terorističnim akcijam kolikor je le mogoče. Tam, kjer terorizem “nastaja” in kjer je območje “nastajanja” teroristov, je treba odpravljati tiste vzroke, zaradi katerih so teroristi sbodbujani v svojem delovanju. In, tretjič, zatirati je treba teroriste same, saj so to mnogokrat ljudje, ki so v tem našli svoj smisel življenja, področje svoje lastne uveljavitve. Posebej je treba opozoriti na konflikt vrednot. Krepitev ne tolerance in ne spoštovanja drugih vrednot – oba pojava sta danes v svetu zelo aktualna – zgolj povečuje verjetnost krepitve terorizma. [http://www.ifimes.org/default.cfm?Jezik=si&Kat=09&ID=234]

Politika skratka ne pomeni mirovanja, nasprotno, zlasti ne v državah sredi (ali še ne pri koncu) tranzicije. Stavke, odkrivanje tako imenovanih »tajkunov«, vse to se dogaja tik pred volitvami. Zakaj? Stavkajoči vedo, da bodo večinoma dosegli svoje, saj trenutno vladajoči igrajo dobrotnike. In kdo stavka, seveda javni uslužbenci, ki so odvisni od vlade. Zaposleni v gospodarstvu si ne morejo privoščiti stavke, ti lahko le pridno delajo v upanju, da bodo to delo lahko čim dlje opravljali. Tajkunov v Sloveniji zaenkrat še ni, no vsaj v Slovarju slovenskega knjižnega jezika jih nisem našla. Obstajajo samo posamezniki, ki so obogateli med tranzicijo in imajo še danes dobre priložnosti, saj so se priključili pravim političnim opcijam, ki so jim naklonjene, v zameno za razne proti usluge. Lahko bi rekli, da so to navadni oportunitisti in dobičkarji. Pa vseeno, odkrivanje »tajkunov« se je spomnil Janez Janša s tem želi pridobiti naklonjenost javnosti, pa jo res dobiva? Paradoksno ob tem pa je, da vsako razkrivanje domnevne korupcije pri nasprotniku prinese na dan tudi vpletene kadre iz njegovih lastnih vrst ali pa izmed bivših tesnih zaveznikov.

V primerjavi s predhodnimi volitvami te prinašajo nekatere lekcije, ki jih prej ni bilo mogoče podeliti. V letih LDS-ovske vladavine pač ni bilo mogoče povedati, da zavračanje očitkov in opravičevanje dejanj ni mogoče na način »saj so tudi prejšnji to počeli«.

Pred nami so volitve in te nam državljanom dajejo priložnost, da povemo da tako ne gre. Bije se hud boj za oblast, pa volitve uradno še niso razpisane, datum izvedbe je zgolj približno znan, volilna kampanja pa teče na vso moč. Vprašanje pa je kaj se bo zgodilo, če prevzame oblast druga stran. Najverjetneje nič, vsaj za nas »navadne ljudi« ne.

Ankete javnega mnenja v Sloveniji pogosto kažejo nizko stopnjo zaupanja ljudi v politične stranke. Tudi članstvo v politični stranki ni neka vrednota. No, lahko je koristno, če je na oblasti tvoja stranka. Takrat te lahko doletijo razne ugodnosti. Toda, takšen način pridobitve neke funkcije, zaposlitve, ekonomskega ali drugega vpliva ni nekaj častnega. Imaš visok položaj, znanja, izkušenj pa ne, kar pomeni, da v resnici ne moreš opravljati oziroma obvladati pridobljenega visokega položaja. Seveda pa so tudi taki, ki so politično prišli do položaja in so sposobni. Toda slednjih je pogosto manj kot prvo omenjenih. Ljudstvo se tega zaveda in zato naklonjenosti tem in onim politikom ni. Ti veliki se vozijo na okrog s prestižnimi vozili, živijo na prestižnih lokacijah, lepih novih hišah…Mi »navadni ljudje« si tega nikakor ne moremo privoščiti, saj nad nami ne bedijo bogati botri, banke pa tudi niso dobrodelna ustanova in potem oni mislijo, da bodo pridobili naklonjenost ljudstva.

Danes se pred vso javnost postavlja vprašanje kakšna bo ne le slovenska, temveč svetovna ureditev čez deset, dvajset ali petdeset let. Na prvi pogled je to dokaj oddaljeno obdobje, a že danes obračamo to »veliko in slabo okretno ladjo« v smer, ki bo občutno zaznamovala bodoče obdobje.